ponedeljek, 14. september 2009

Prva objava

No, pa sem se končno tudi jaz odločila, da razširim svoj mali svet bloganja. Kot sem že rekla, se ne bom omejila na eno samo temo, ampak bom pisala o tistem,kar me bo v nekem trenutku pač prijelo.
In danes?
Povedala bi rada le to, da sem hvaležna da sem kdo sem.Da se zbudim zjutraj, da me pozdravita moja dva dobrovoljčka,da lahko gledam listje, ki počasi rumeni in pada z dreves.
Prav rada imam jesen.
Kljub temu, da sem rojena jeseni, nima to nobene veze s tem, da je to moj najljubši letni čas. Nasmešek se mi nariše na obrazu, ko grem s psoma po svoji običajni poti in lahko opazujem svoje dihanje.
Meglice se spuščajo proti tlom, sonce se skrije veliko prej kot smo se tega navadili čez poletje.
In te barve...čudovite barve se prelivajo na listju, od rumene, rdeče, do sramežljive rjave.
Včasih poskušam ujeti te barve na platno, ampak narava me je do zdaj še vedno prekosila. Zato mi, če ne drugače, preostane opazovanje listja v gozdovih, v parku.
Ko se peljem proti babici, je ravno gozd tisti, ki me vedno spomni, kako hitro mineva čas. Od pomladi do pozne zime se spreminja, mi pa ga lahko samo opazujemo in občudujemo.Vedno znova...

Ni komentarjev:

Objavite komentar